Dejstvo je, da razvitejši ko je organizem, večja je vloga in pomen svobodne volje na delovanje organizma. Sam dojemam vrstni red razvitosti živih organizmov od anorganske bakterije, preko organske bakterije, do preprostih rastlin do kompleksnejših rastlin, manj razvitih živalskih vrst do zelo razvitih živalskih vrst in na koncu pridemo do konca biološke evolucije živih organizmov – človeka. Dodal bi dejstvo, da se tudi znotraj posameznega organizma neprestano dogaja evolucija. Razvoj celega vesolja je vseprisoten in neustavljivo dejstvo. Vesolje se z vsemi delčki v njem neprestano razvija in je stalno v gibanju. Na nek način se na relativno miren način nesprestano dogaja evolucija v gibanju. Kar je živo je v gibanju. Če ne na makro pa zagotovo na mikro nivoju, statika ne obstaja! Kar je statično je mrtvo.

Sam to dejstvo opazim, ko spremljam ljudi, ki se nič (vseživljenjsko) ne razvijajo, večinoma životarijo na ustaljen način. Živijo nizkozavestno avtomatizirano življenje in tonejo v vedno večje zdravstvene, psihološke in nenazadnje materialne težave ne glede na to, da ničesar ne spremenijo v življenju – je težav vedno več. Prišel sem do zaključka, da ker se »vesolje« nenehno razvija, nas to kot posameznike sili v usklajenost s tem razvojem, v sodelovanje z evolucijo »vesolja«. To pa pomeni, da je potrebno visokozavestno bivanje v slehrnem trenutku, zato da zaznamo stimuluse znotraj in zunaj telesa, ki nas usmerjajo v specifične akcije/prilagoditve/usklajenost s stvarstvom. Le takšen pristop k bivanju in delovanju prepoznam kot prijeten in učinkovit. To pa na nek način pomeni konstantno učenje s pomočjo senzorno-motorne zanke našega centralnega živčnega sistema (zavedni del). Tukaj lahko na pravilen način dojamemo mnogokrat v misticizmu in religiji slišan nasvet: prepustite se. Čeprav je v tem nasvetu past, ki nas lahko vodi v napačno dojemanje – prepustite se lahko dojamemo kot prepustitev pasivnosti. To pa je zmota. Mišljeno je, prepustite se občutku in ga z ustrezno aktivnostjo sledite. Pa smo spet pri senzorno-motorni zanki. Gre torej za aktivno sodelovanje pri prepuščanju senzorskim zaznavam, ki nas vselej usmerjajo v specifične aktivnosti.

Nižje razviti organizmi delujejo v največji meri ali celo popolnoma avtomatizirano oziroma refleksno/nagonsko. V centralnem živčnem sistemu imajo vnaprej sprogramirane programe akcije. Takšni organizmi so zelo predvidljivi, se ne potrebujejo skoraj nič ali popolnoma nič učiti in so temu primerno popolnoma nezavestni sami sebe. Senzorno motorna zanka pri njih deluje brez umešavanja lastne volje ali posledic učenja na izkušnjah. Njihova percepcija za spremljanje dogajanja okoli njih je zožana na hrano za preživetje, partnerje iste vrste za razplod in napadalce ki jih ogrožajo.

Premik v stopnji zavesti in vplivu učenja ter svobodne volje na lastno življenje se pojavi pri sesalcih. Na tej stopnji biološke razvitosti organizem že poseduje sposobnost učenja na podlagi lastnih izkušenj (korteks). Eno izmed gotovih dejstev in pokazatelj razvitosti vrste je: dolžina razvoja ko je potomec odvisen od staršev. Čas ko potrebuje zaščito in podučevanje staršev za dosego polne razvitosti in posledične samostojnosti. Iz tega sledi da z razvitostjo organizma narašča tudi pomen vloge starševstva na otroke oziroma pomen družine. To seveda v polnosti drži, saj lahko sami opazimo kako odločujočega pomena za razvoj človeka ima usklajenost otrokovega otroštva z naravnimi zakoni – pravilno izživetje vseh razvojnih faz. Tako stroka kot praksa, še najbolj pa opazovanje z zdravo »kmečko pametjo« nam potrdi da gre otrok od spočetja pa tja do konca pubertete skozi mnogo razvojnih faz in je še posebej v prvih letih močno odvisen od delovanja njegovih staršev. Starši imamo največjo vlogo v prepoznavanju otrokovih potreb in neomejevanju izživljanja otrokovih »instinktov«. Naša vloga je poskrbeti za čim večjo urejenost nas kot posameznikov (vsak starš zase), za urejenost našega partnerskega odnosa ter za osnovne materialne pogoje ki jih družina potrebuje. Otroci od nas potrebujejo tudi zaščito in inteligentno podučevanje ter vzpodbudo na podlagi otrokovih in naših izkušenj, za čim učinkovitejši proces zorenja s čim manj povzročanja nelagodij, ki se kasneje kažejo kot zdravstvene težave, napake v razvoju in mnogotere težave pri kasneje odraslem človeku.

Jasno je da korteks opravlja glavno možgansko funkcijo v senzorno-motorni zanki s pomočjo katere se otrok razvija. Otrok znotraj sebe občuti potrebe, tudi nagone in želje, ki ga ženejo v specifične akcije. Med izvajanjem teh akcij pa prihaja skozi občutke iz telesa tudi do povratnih informacij o učinkovitosti/neučinkovitosti motorizacije. Ob pravilni podpori starša in dovzetnosti za vse dražljaje lahko otrok hitro napreduje, se razvija in je tako sposoben vedno kompleksnejših aktivnosti. Vzporedno postaja seveda vedno bolj samostojen. Skozi otroštvo lahko opazimo, kako od na začetku popolnoma nezavednega bitja ki se večinoma samo instinktivno  prehranjuje in spi, postaja vedno bolj zavestno bitje, ki pa z rastjo zavestnosti postaja tudi vedno bolj učljivo in ima vedno več »lastnega« karakterja. In če ga starši ne zatremo s strogo vzgojo, lahko uživamo v opazovanju razvoja popolnoma unikatnega svobodnega bitja z lastnimi potrebami, načinom razmišljanja in talenti.

Tukaj lahko potegnemo vzporednico med vsemi navedenimi dejstvi in delom somatskega učitelja. Ljudje skozi staranje ali pa zaradi trauma refleksa, refleksa zelene/rdeče luči, zamrznitvenega refleksa ipd. izgubijo del zavestne kontrole nad določenimi mišicami v telesu in zato postanejo te mišice delno zakrčene, posledično polne mlečne kisline in boleče. Teh mišic se dotični ne zaveda (amnezija) in so prešle iz zavestnega (korteks) nazaj v evolucijsko nižji predel možganov pod kontrolo nezavednega dela možganov (sub-korteks). Naša vloga pomočnikov je, da človeku z ustrezno akcijo omogočimo nazaj pridobiti zavestno kontrolo nad temi mišicami in tako omogočimo človeku da jih tudi zavestno sprosti. Na tak način se zmanjša oziroma odpravi kronična zakrčenost in bolečina. Mišični tonusi se povrnejo na normalne in tudi gibalna učinkovitost naraste. Odpravi se strah pred gibanjem (ki ga je prej povzročila konstantna bolečina). Vse to zelo pozitivno vpliva na vse nivoje človekovega bivanja in delovanja, ne le na odpravo bolečine. Dvigne se splošna zavest, posledično inteligenca in intuitivnost, naraste raven življenjske energije (ker je zmanjšana nepotrebna poraba ter povečana učinkovitost), naraste tudi radost in volja za ukvarjanje z življenjskimi izzivi.