SENZORNO MOTORNA AMNEZIJA (SMA)

V dobro delujočem nevromuskularnem sistemu je urejenost vertikalne povezanosti možgani - mišice dobra; tisto kar možgani “ukažejo” mišice zelo natančno izvedejo. Tonusi so ravno pravšnji, gibi lahkotni (zaradi dobre medmišične koordinacije), poraba energije majhna. Ravno tako so senzorski podatki iz telesa nazaj v možgane (propriocepcija) zelo dobro občuteni in zato realni. Čutimo tudi zelo majhne in počasne premike v membrani! Ta dobra urejenost nevromuskularnega sistema nam na fizičnem nivoju bivanja zagotavlja: dobro učinkovitost gibanja (lahkotno, natančno), dobro ravnotežje in splošno uravnoteženost, nič nepotrebne (nezavedne) hipertoničnosti, lahkotno dihanje, zdravo držo in neovirano delovanje notranjih organov. Na energijski ravni bivanja pa v primeru dobro delujočega nevromuskularnega sistema v slehrnem trenutku dobivamo realne čutne podatke iz telesa (membrane) v zavest; natančno zaznavamo nivo lastne energije, jasno zaznamo čustvovanja preden nas imajo možnost potegniti v nizkozavestno stanje, zelo dobro čutimo kako smo in imamo zato možnost spontano bivati (sprejemati prave odločitve), dobro slišati kaj nam Življenje “prigovarja” skozi intuicijo in se Življenju prepuščati. Tako vedno bolje ločujemo (na podlagi izkušenj, ozaveščanj in transformacij) ego od Zavesti (“božje volje”). Z drugimi besedami, ker se nam skozi občutke v telesu razkriva “Božja volja” je dobra senzibilnost lastnega telesa predpogoj za osvoboditev od lastnega ega; prebujenje v resnico, bivanje v visokozavestnem stanju. Ego je namreč tisti ki se umešava v upravljanje naših življenj in moti jasnoslišnost, jasnočutnost, intuicijo. Potrebno je poudariti da je dobro senzibilnost potrebno tudi vzdrževati. Dvigovanje zavestnosti namreč nima konca. Že stari pregovor nam to pove: celo življenje se učimo in neumni umremo. Zato naj nas prvi stik z Resnico (morda celo satori) ne zavede v evforijo, misleč to je konec poti. V primeru nediscipliniranosti zlahka zdrsnemo nazaj v nižjezavestno stanje in nas ego ponovno pretkano zavede (nam moti zaznavo Resnice in krade energijo).

Kolikor čutim svoje telo, toliko čutim Življenje izven sebe. Kolikor sem zavesten sebe, toliko sem zavesten vsega izven sebe. Če ste spoznali cel svet, pa pri tem zgrešili sebe, ste zgrešili vse! Ste spoznali samo površino - bivate nizkozavestno ujeti v iluzijo zgolj manifestirane ravni bivanja, ne vidite Resnice, ne vidite/čutite temelja od koder Vse (Zavest) izhaja, ne vidite nemanifestiranih nivojev Življenja ki so temelj vsega manifestiranega.

V primeru neurejenega, slabo delujočega nevromuskularnega sistema, slabi vertikalni povezanosti govorimo o SMA. Moteno ali popačeno prehajanje ukazov iz možganov (Zavesti) v membrano in nazaj. Popačitev podatkov iz možganov v telo rezultira v “neposlušnosti” telesa za naše odločitve. Opazimo da ne znamo, ne zmoremo narediti tistega kar želimo. Da so gibi nenatančni, slabo koordinirani, pogosto tudi boleči, da nas gibanje pretirano utrudi ter da pri gibanju ne uživamo. Popačitev podatkov iz telesa v možgane (Zavest) pa vodi kot že zgoraj navedeno v nizkozavestno bivanje - v odrezanost od Resnice (Resnice o lastnem počutju ter posledično od Resnice Življenja)!!! Martin Kojc je uporabil čudovito metaforo: V možganih biva naša zavest, telo pa je duhovna antena. Če torej podatki iz antene ne prehajajo natančno, brez popačitev v Zavest, nimamo možnosti da prišli v stik z “božjo voljo”, beri prišepetovanjem Resnice kaj nam je v danem trenutku storiti. Past za nizkozavestne ljudi je občutek da dobro čutijo kako so, da imajo dober stik z Intuicijo, v resnici pa so ujeti v notranji monolog uma oziroma lastnega ega. Ta pa je omejen na lastno izkušenost oziroma bolje rečeno neizkušenost. Kajti ego enostavno ne želi stika z Zavestjo. V ozadju je mehanizem: če raste ego, pada zavestnost in obratno, če raste zavestnost, pada vpliv ega. In če gremo do konca, ego oziroma osebnost umre. Za ego torej dvigovanje zavesti pomeni pot v smrt. Za slehrnika pa je to edina prava pot v Svobodo.  

SMA je fizično gledano obrambna reakcija membrane na neracionalen/nerealen ego ali pa je posledica nepredelanih emocionalnih traum ki dvigujejo pritisk znotraj našega telesa in se je membrana zavoljo vzdrževanja notranjega pritiska kronično zakrčila. Ko telo zaradi fizikalnih omejitev ne zmore več izpolnjevati zahtev in pričakovanj ega, se zaradi pogosto nezaključene regeneracije in/ali slabo razvite gibalne intiligence povečuje razmah SMA v membrani. Membrana se zakrči in s tem oteži pretiravanje ega. Ego to zakrčenost dojame in sprejme, se ji prilagodi, ne zmanjša pa svojih zahtev in obremenitev, pač pa vlaga še več energije da bi nadomestil neučinkovito gibanje. Počivanje ni pohvaljeno in nagrajevano!? Ali obratno, pravijo da je počitek Božja volja!? Iz tega stavka lahko dojamete kako preprosto je slediti Resnici, če smo jo sposobni slišati in jo tudi upoštevati. V resnici ne potrebujemo skoraj nič umnega znanja samo dobro zavestnost, zaupanje občutkom in prepustitev.

Konstantno življenje v časovni naglici, v kombinaciji z izobiljem poceni energije ter slabo razvitim nevromuskularnim sistemom nas sili v vedno več truda za vztrajanje v pretiravanju. Prepogosto nas vodi “zmorem” ob bistveno premalo spoštovanem “znam”. Ker je urejenost (sintropičnost) okolja v katerem živimo visoka, lahko kljub vedno močnejši SMA (entropičnost lastne some) dolgo vztrajamo v napačni smeri - posledično se hipertoničnost in SMA vedno bolj raspaseta po celem telsu - kar rezultira v vedno manjši gibalni učinkovitosti, vedno manjši zavestnosti, vedno slabšem stiku z realnostjo, vedno težjem iskanju rešitev za življenske izzive, vedno nižjem nivoju energije, upadu volje za življenje, pogostemu zbolevanju, pogostim bolečinam, nemalokrat v depresijo.

Včasih je bil razvoj gibalne intiligence (razvitost nevromuskularnega sistema) eksistenčnega pomena. Ker danes v gibalnem smislu razvoj za preživetje ni več nujen (večino opravil za življenje opravijo stroji), se danes večina ljudi ne razvije niti do normalne stopnje razvoja. In ker to rezultira tudi v zmanjšani sposobnosti zaznav zavesti za senzacije iz membrane - to pomeni tudi slabšo splošno Intiligenco (beri: manj življenske širine in globine, nižje-zavestno bivanje, slabšo zaznavo lastnih potreb, slabšo intuicijo, življenje v glavi, potenciranje ega-vedno močnejši občutek ločenosti od celote (individualnosti), vedno več zaskrbljenosti in strahu.

Sam besedo intiligenca dojemam kot visokozavestno bivanje v stiku z najglobjo resnico slehrnega trenutka, oziroma kot zdravo kmečko pamet. Takozvano umno intiligenco pa zaznavam kot omejeno racionalno , hladno, odtujeno, individualistično, pogubno polnjenje racionalnosti ki vodi v težave na vseh ravneh bivanja. Kajti racio brez stika s trenutkom (torej z edino Resnico) ne ve kdaj in kako, katero umno znanje uporabiti. 

Večji ko je prepad med možgani (Zavestjo) in membrano (telesom), bolj je nejasna njuna komunikacija ki povečuje entropičnost celotne some, kar vodi v spiralo ki jo zmotno imenujemo staranje.   

Da bi lahko nekoč prešli v kvantni skok, v vertikalni razvoj Zavesti, moramo najprej 100 odstotno očistiti vse celice lastnega telesa od ujetosti v podzavest - umne anomalije ega. Izriniti podzavest in pripeljati Življenje-Zavest v vsak delček našega telesa. Počistiti vse horizontalne nivoje umnih ujetosti, konceptov, napačnih prepričanj, potlačenih čustvenih traum. Oseba znotraj nas (ego) mora biti razkrinkana do njenega zadnjega atoma - z drugimi besedami oseba/ego mora umreti, da bi se lahko skozi nas nemoteno manifestirala Zavest, Svoboda, Božja volja.