Življenje je v svoji temeljni osnovi energija. Življenje je večno, človeško telo je minljivo. Energija ves čas pulsira, se giblje, niha, se transformira in tudi v navidezno (opazovanje materije od zunaj)  popolnem mirovanju »objekta ali subjekta« enrgija nikoli ne »miruje«. Tudi ko človek nepremično spi, je aktivnost na energijski ravni še kako živa. Energijska pasivnost ni možna. Drugače povedano, tam kjer energije ni, ni niti življenja.

Vse navedeno zelo velja tudi za človeški organizem. Dokler je v telesu energija je človek živ, ko energija zapusti telo, ostane le truplo. Poudarjam: ko energija ZAPUSTI telo – energija je neuničljiva – energija lahko spreminja obliko se transformira vendar nikoli ne »umre«! Iz tega lahko mimogrede dojamemo da tisto kar je v človeku živega: duh (lahko mu rečemo tudi zavest ali duša) in življenska energija predstavlja nesmrtno naravo vsakega človeka. Umre samo telo, ko ga »življenje« zapusti.

“By the sweat of your face you shall eat bread, till you return to the ground, for out of it you were taken; for you are dust, and to dust you shall return”. Tu je govora o telesni ravni bivanja!

V človeku hkrati pulsira mnogo sistemov, organov, sklopov, kompleksno medsebojno povezanih in soodvisnih. Naprimer srce bije, krvne žile posledično pulsirajo, krvni tlak pulsira, tok krvi se pospešuje in pojenja, mišica diafragma s svojim pulsiranjem upravlja dihanje in se posledično pljuča širijo/krčijo - ekspanzija/kompresija, istošasno pulsira mišični ovoj okoli trupa, izmenjava plinov v pljučih in dihalnih poteh se pulsirajoče izmenjuje, želodec se ob hranjenju polni in prebavljanju in iztrebljanju prazni, posledično je energije iz hrane v telesu pulsirajoče več in skozi čas manj, mišice se ob telesnih premikih pulsirajoče krajšajo in istočasno na nasprotni strani daljšajo (agonist/antagonist), potem pa te iste ob povratnem gibu v izhodišče obrnejo vloge, oči se ob mežikanju navlažijo in potem sušijo, itd. In vse to teče hkrati, vsi ti in še neskončno drugih sistemov ter subsistemov istočasno pulsira kot samostojen sistem ter zelo kompleksno povezan v multipulsirajočo energijsko ter fizično celoto, ki ji z eno besedo rečemo človek. Količina življenske energije je lahko visoka in posledično učinkovitost delovanja/bivanja temu primerno dobra, sledi pa neminovno tudi upad življenske energije in posledično človek občuti potrebo po počitku.

Optimalna usklajenost med krčenjem in širjenjem posameznega sistema/sklopa, ter dobra medsebojna usklajenost vseh sistemov, vodi v dobro učinkovitost človeškega sistema kot celote in posledično v prijetno počutje – v »flow« odnos do življenja. V primeru »push« pristopa k življenju pa običajno več pozornosti usmerjamo v krčenje (v delo, v napor) in manj v nujno regeneracijo med napori, to pa zmanjšuje učinkovitost celote in ob dolgotrajneših nespoštovanjih naravnih omejitev pripelje tudi do nelagodij, bolečin, bolezni in mnogih drugih težav tudi v smislu medčloveških odnosov ter upravljanja z materialnimi sredstvi.

Razmerje med push in flow pristopom k življenju je optimalno 0% push in 100% flow. Vendar tega v sodobnem razvitem svetu praktično nihče ne živi. Večina ljudi živi krepko prek realnih sposobnosti lastnega organizma veliko v »push-u«. V takšen pristop k življenju nas zavede vedno bolj prevladujoči ego, ki mu nikoli ni dovolj uspeha, zmag, denarja, nazivov, oblasti, nadrejenosti, materijalnega imetja. Modro je vedeti, da tudi kadar nas odnese/prisili v »push« po tem potrebujemo dovolj časa za regeneracijo organizma. Če namreč po nadobremenjevanju svojega organizma ne počakamo na popolno regeneracijo, počasi začnemo drseti v vedno manjšo učinkovitost delovanja, to pa vodi v vedno večjo potrebo po energiji, v zmanjšano sposobnost natančnega usmerjanja pozornosti v tukaj in sedaj, sledi vedno več napak pri delovanju, kar še dodatno zmanjša učinkovitost in vedno bolj tonemo v težave. Radosti je vedno manj, kreativnost pada, motivacija za delo pada, utrujenost se vedno bolj zažira v vse sisteme, zbujamo se vedno bolj v bolečinah, imunost se krha, slabo razpoloženje postane naš vsakdan.

Iz teh dejstev zlahka ugotovimo, da se na silo (push) daleč ne pride. Po naravnih zakonih človeško telo doseže polno sintropičnost okoli 17-18 leta starosti. Takrat je lahko razmerje push/flow  do nekje 20/80%. Pri tej starosti je zaradi optimalne sintropičnosti organizma regeneracija najhitrejša in si tako brez škode lahko človek privošči več priganjanja lastnega organizma kot kasneje v srednjih in zrelih letih. V svetu vrhunskega športa je to jasno vidno, ko opazujemo mlade športnike (15-20 let) kako zlahka se nosijo s pogostim visokointenzivnim gibanjem in nimajo težav z doseganjem popolnega okrevanja praktično »čez noč«. Nekoliko starejši športniki (25let+) pa že poročajo o upočasnjeni regeneraciji in posledično škodljivemu prepogostemu visokointenzivnemu naprezanju. Pri nekje 30 letu se izkaže pristop (push/flow) 10/90%  optimalen. Dočim pri 40 letu ta upade že na nekje 5/95%. starejši ko je človek, bolj ga življenje iz zmorem usmerja v znam; pristop k življenju. Ali drugače povedano iz sile v modrost (»mladost je norost« je na nek način naravno dejstvo). 

Visoka zavestnost nivoja lastne energije ter realnih zmožnosti v danem trenutku sta najpomembnejša za, z lastno naravo skladno upravljanje življenja. Manj ko smo zavestni vseh navedenih nivojev bivanja večja je verjetnost da bomo nezavedajoč se, priganjali lasten organizem prek trenutnih zmožnosti ter posledično zašli v težave (v vedno nižje zavestno stanje/bivanje). Iz tega sledi da je visoka zavest oziroma konstantno delo na rasti zavesti najpomembnejša usmeritev  za slehrnega človeka. Drugače povedano, nivo zavestnosti determinira skladnost bivanja z naravnimi zakoni ter na dolgi rok sposobnost da človek pride do transcendence naravnih zakonov v nadnaravni nivo zavesti – do razsvetlenja, do osvoboditve.

Vsi resnično realizirani mojstri, še živeči in pokojni učijo »no efort« (brez napora) pristop k bivanju, pogosto tudi pravijo: nedelovanje je največje delovanje. To ne pomeni da človek nič ne dela, to pomeni da človek ne »rine« v push pristop k bivanju. Aktivnost lahko izhaja iz umne motiviranosti (push) ali pa visokozavestni človek omogoči življenju da deluje skozenj (flow). Gre namreč za to da zavest = energija! Če torej nivo energije pada, skladno z njo pada tudi zavestnost. Z nižanjem zavestnosti pa se veča število napak, manjša se kreativnost, zastira se uvid v ozadja manifestiranega – materialnega nivoja organizmov in najpomembneje: manj zavesti vodi v več umnega (omejenega-slepega) bivanja. Oči gledajo, zavest vidi!!!

Kakršnokoli nespoštovanje lastnega trenutnega stanja – na katerem delu vala življenske energije se nahajamo vodi v težave, ter tudi v negativen učinek na obliko valovanja življenske energije . Ob spoštovanju trenutnega stanja in optimizaciji zavestnosti, pa imamo možnost pozitivno vplivati na obliko valovanja in jo nekoč celo transcendirati – na duhovnem nivoju bivanja.

Sodobni človek se večinoma zaradi nizke zavestnosti ne zaveda jasno lastnega trenutnega stanja (kje na valu se trenutno nahaja) in zato večinoma dela nevede proti sebi. Še posebej mladi, ki zaradi že omenjene naravne sintropičnosti lastnega organizma bivajo in delujejo večinoma v »push« programu, ne razvijajo kreativnosti temveč rešujejo svoje izzive na silo. To pa vodi v manj osredotočenosti na ta trenutek, v pogubno večopravilnost ki še dodatno zmanjšuje usmerjanje pozornosti v tukaj in sedaj, v vedno večjo hitrost in rutiniranost/avtomatiziranost ter posledično vedno večjo plitkost dojemanja smisla življenja.

Na žalost je tudi šolski sistem zašel v zelo napačno smer nagrajevanja pridnosti in požrtvovalnosti namesto kreativnosti, iznajdljivosti in razmišljanja na svoj način. Tudi v športu in rekreaciji smo zašli iz najpomembnejše osnove: zdrav duh v zdravem telesu. Današnji šport vse manj nagrajuje estetiko/zdravega duha/zdravje in vedno bolj oziroma samo rezultate ki so večinoma produkt moči. Negativne posledice so vidne tudi povsem neukemu – športniki so milorečeno večinoma manj zdravi od povprečnega skoraj neaktivnega človeka. Športniki so zelo pogosto sistemsko bolani, poškodovani, večkrat operirani in mnogi imajo tudi resne težave na psihološkem področju. Pomen bolečine je povsem izgubil realen smisel. Sodobni človek bolečino dojema kot nekaj povsem normalnega oziroma celo nujnega za uspeh. Bolečina je postala stalna spremljevalka vseh »uspehov«, to pa je jasno temeljna napaka ki povzroča vse zgoraj navedene težave. Bolečina je namreč jasen signal telesa da je potrebno nekaj spremeniti; zmanjšati intenzivnost, prekiniti delo, spremeniti način dela/gibanja.

Bolj ko bivamo/delujemo v režimu push, več energije porabljamo. In ker energije v somi ni neskončno, vedno bolj postajamo entropični. Bolj ko človeški organizem deluje entropično bolj postajajo vrhovi vala nizki in ozki ter spodnji deli vala globoki in širši. Človek občuti da ima vedno manj energije in posledično vedno težje kljubuje življenskim izzivom na ustaljen način. Vedno težje se giblje, misli in živi. Vse bolj se zapira vase in umika ter drsi v depresijo. Stanje depresije je povsem naravno in nujno, da si organizem povrne moči, zmanjša področja zanimanja in delovanja (v katera nas ego zavaja) in se počasi pobere. Ker večina teh naravnih zakonitosti ne pozna, se iz »padcev« premalo ali nič ne nauči/dojame/spozna/ozavesti in ob povrnitvi energije zapade nazaj v stari-pogubni »push« način delovanja. Tovrstno nizkozavestno borbo proti naravnim omejitvam človek ponavlja dokler ne obupa in zmotno ugotovi da ni izhoda in se preda nizkozavestnemu životarjenju do konca življenja.

Bolj ko v mladosti zaradi napačnega pristopa k reševanju življenskih izzivov na silo »preko bolečine« rinemo naprej, večji razkol ustvarimo med zavestjo in telesom; posledično ustvarimo močan mišični oklep ki rezultira v napačno delovanje – nedelovanje povezave zavest-telo; odrežemo se od čutenja lastnega telesa, po Kojčevo odrežemo se od duhovne antene in tako postanemo ujetniki lastnega omejenega uma. Ko se odrežemo od bolečine, se odrežemo tudi od radosti in občutkov ugodja iz telesa. Kot že rečeno sledi upad intuitivnosti, kreativnosti in izvirnosti. Vedno bolj postajamo čustveno otopeli robot. 

Naraven, visokozavesten, nenasilen pristop k življenju je možen le s konstantno pozornostjo v tukaj in sedaj, več senzibilnosti in spoštovanja naravnih omejitev, manj področij interesa, manj ukvarjanja zgolj z materialnostjo. Navzven tak človek deluje nekoliko dolgočasen in je tudi manj opazen – to pa v sodobni družbi ni nagrajevano niti pohvaljeno.

Kot že rečeno izguba povezave med zavestjo in telesom vodi v soliranje ega, ki ga naravne omejitve telesa motijo in v trenutku ko uspe ustvariti dobro blokado med zavestjo in telesom zavede človeka v občutek da je na pravi poti; na poti uspeha. Na začetku namreč telo nekaj časa lahko zdrži soliranje grobega ega in zato človek lahko dosega zavidljive uspehe na materialnem nivoju bivanja. V resnici pa človek vzporedno z izgubo občutenja svojega telesa izgubi tudi stik z realnostjo (se odzemlji). Znano je namreč dejstvo da kolikor se jasno realno zavedamo lastnega telesa, toliko smo realni tudi v zaznavi vsega izven telesa! Sočutje naprimer ni realno možno če sebe ne čutimo realno. Dokler ega ne začne ustavljati fizika (omejenost telsa s fizikalnimi zakoni) ego vedno bolj odzemljeno vzvišeno leta. Ko pa telo končno »poči« z njim poči tudi ego. Sledi že omenjeni padec v spodnji del krivulje življenske energije in priložnost za učenje iz »padca«. Če je učenje, dojemanje vzrokov za padec realno se zavest in telo ponovno povežeta in posledično iz izkušnje zrastemo v zavesti. Človek dojame da je brezpogojno sprejemanje trenutne realnosti (občutki iz telesa) edina prava pot k vedno večji skladnosti z naravo. Bolj ko človek skladno z občutki iz telesa biva, bolj ima možnost skozi lastna spoznanja rasti v zavesti in preprečiti zdrse v doline nizkoenergijskega in nizkozavestnega stanja; oziroma so mu tovrstni zdrsi bolj jasni in temu ustrezneje reagira. Bolj ko človek sledi občutkom, manj pameti potrebuje! Kajti skozi občutke se razkriva enost-zavest-vsevednost-vsa znanja že odkrita in tista še neodkrita. Spoznavanje višjih zakonov skozi lastne izkušnje ne razvija teoretične pameti temveč omogoča rast zavesti – rast modrosti. Nespoznano polnjenje teorije v naš um pa ravno obratno jača naš um – rast pameti. Kdo si drzne iti v pravo smer in izgubiti vso pamet, da bi lahko rastel v zavesti, v modrosti?

AEQ somatske vaje omogočajo izboljšanje povezave med zavestjo in telesom. To pa vodi v optimizacijo upravljanja z lastno energijo ter posledični lažji dvig zavestnosti. Višja telesna ter splošna zavestnost omogoči boljšo zaznavo realnega zavedanja kje na valu se nahajamo in temu primerno ustreznejše sprejemanje življenskih odločitev.

Kakršnokoli učenje zahteva usmerjanje pozornosti – to pomeni biti zavesten kaj počneš. To pa zahteva energijo! Če torej človek nima energije, bo temu primerno slab učinek učenja. Zato učenje ko smo v spodnjem delu vala ni smiselno. Bolje si je povrniti energijo in potem pričeti z učenjem.

Zorenje some ali drugače povedano rast zavesti je možna:

Energija (višek energije!) omogoča usmerjanje pozornosti → pozornost/fokus omogoča učenje → učenje omogoča dojemanje →  dojemanje olajša/omogoča sprejemanje trenutnega stanja → sprejemanje trenutnega stanja je predpogoj za izbiro ustreznih odločitev in pravilno uporabo viškov energije → sprejemanje pravih odločitev → uvajanje optimalnih sprememb → spremembe so nujne za napredek.